Zelo pomembno je, da ne mešamo pojma samost in osamljenost. Lahko smo sami in se počutimo srečne. Vsak potrebuje kdaj čas samo zase. Samost je lahko sproščujoča takrat, ko si je želimo in jo potrebujemo. Ko smo sami po lastni izbiri! Veliko ljudi pa se v tistem času, ko niso sami po lastni izbiri, sreča z enim zelo podcenjenim problemom …
Ta problem lahko doleti vsakogar ne glede na spol ali starost. Kadar imamo nezadovoljene osnovne potrebe psihološke narave, se lahko začnemo počutiti osamljene. Osamljenost povzroča neprijetne občutke nepovezanosti, nesprejetosti ali celo ničvrednosti in ni odvisna od tega, koliko ljudi nas obkroža. Osamljenost je ta notranja tesnoba nepripadnosti svetu ali svojemu življenju.
V večini primerov ne želimo govoriti o svojih čustvih. Zato je tudi zelo težko priznati svojo osamljenost. Čustva oz. emocije so dobila svoje ime iz francoske besede eacute;mouvoir, kar pomeni premikati se. Občutek osamljenosti nas pravzaprav prisili, da iščemo družbo drugih ljudi, ampak tistih, ki so ali bodo za nas čustveno pomembni.
Ta notranji nagon nas požene v iskanje idealne ljubezni, v iskanje povezanosti z nekom, na kogar se lahko brezpogojno zanesemo, z nekom, ki bi moral osmisliti naše življenje. Paradoksalno pa je, da nas ta nagon še bolj oddaljuje od dejanske ljubezni in pravzaprav samo poglablja osamljenost. Vse več ljudi je razočaranih, ne verjamejo več v resno zvezo ali pa ljubezen iščejo tam, kjer je ni – v zaljubljenosti, spolnosti. Osamljeni ljudje so velikokrat prepričani, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, hkrati pa imajo občutek, da se nihče ne odziva na njihov trud.
Ustavite se v tem vrtincu osamljenih misli in obsojanja svojega bitja!
A se zavedate, da vse, kar potrebujete, že imate? Treba je samo spremeniti zorni kot. V resnici že imate osebo, na katero se lahko zanesete kadar koli! Osebo, ki vas je sprejela z vsemi napakami in pomanjkljivostmi vred, že imate! Osebo, ki vam bo pokazala, kako globoko se lahko ljubi, če ji dovolite, že imate! Ta oseba ste vi sami.
Zanimivo, kajne?
Ne moremo pripadati nikomur, če ne pripadamo sami sebi. Ne moremo se povezati z nikomer, če se nismo povezali sami s sabo. Nihče nas ne bo sprejel, če nismo najprej sprejeli sami sebe. In kar je najhujše, ne moremo ljubiti ali biti ljubljeni iskreno in globoko, če sploh ne vemo, kako bi to naj bilo videti.
Življenje nima končne postaje. Življenje je pot. Na tej poti spoznamo ogromno oseb, naučimo se marsikaj, vidimo marsikaj, iščemo marsikaj, hitimo. Zmeraj nekam ali k nečemu hitimo. Vse to izhaja iz čustev oz. emocij. Kot že omenjeno, čustva nas premikajo. Čustva so samo reakcije na notranji ali zunanji stimulans. Boleča resnica je, da ljubezen ni čustvo.
Ljubezen je stanje.
Enako kot osamljenost.
V življenju vse izhaja iz samo dveh stvari – ljubezni in strahu. Osnovni vzrok strahu je pravzaprav želja, da se to zgodi. Morda ni povsem logično. Naj malo pojasnim …
Želje so projekcija našega razuma, naših misli, kakor koli želite. Osnova želje, da pripadamo, da smo povezani, izhaja iz občutka nepripadnosti in nepovezanosti. Osamljeni smo in želimo si biti bolj povezani. To je logično. A želja kot takšna ne bo nič rešila. Mi se še vedno počutimo osamljene, čeprav je želja še vedno tu. Takrat, ko se zavemo, kdo smo, in to iskreno in brez mask, začnemo delati na sebi, da bi bolj čutili pripadnost svojemu lastnemu življenju, da bi čutili povezanost sami s sabo. Želja tukaj ni potrebna. Trgovci strahov so nas prepričali, da moramo iskati potrditev lastne vrednosti pri drugih, saj bomo samo tako sprejeti v množico, množica nas bo sprejela, potrdila. Končno bomo pripadali. Množici …? Zakaj je toliko ljudi odvisnih od socialnih omrežij?
Vendar je po drugi strani ljubezen nenadomestljiva.
Ljubezen je strpnost, potrpežljivost, spoštovanje, sprejemanje. Ljubezen je običajno nežna, tiha, nevsiljiva in – kar je najbolj pomembno – neuničljiva. Ljubezni se ne dobiva. Lahko se jo le daacute; oz. podari.
Za strah potrebujete bdquo;trigger”, ljubezen tega nima. Ona pride.
Ljubezen je namreč svoboda. V nič je ne morete prisiliti. Ali je ali je ni.
Ljubezen je vse, kar strah ni. Oziroma strah je vse, kar ljubezen ni. Ljubezen in strah spita v isti postelji. Koga boste zjutraj prebudili in pustili v svoje srce in življenje, pa je vaša lastna izbira. Samota nas lahko marsičesa nauči. Daje nam priložnost, da se poglobimo vase in se resnično soočimo z notranjimi demoni. S tistimi demoni, ki izhajajo iz naših strahov. Človek je družabno bitje in kot takšno se mora socializirati. Če svoje notranje demone ne spravimo v red, bodo prišli ven. To vojno ne morejo bojevati naši prijatelji, starši, partnerji, otroci. V tej vojni se borimo samo mi.
Tukaj sta zmagovalec in poraženec ista oseba.
Katera boste vi?
