In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti.
Bi kaj spremenila? Naredila drugače?
Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.
Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi. Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč pripeljalo točno sem, kjer sem, kakršna sem, s kom sem. In to je: čudovito, čudovita, čudovit in čudovita. Življenje, hvala ti!
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama. Še vedno ne morem verjeti, da imam hči. Morda se to komu zdi nemogoče, ker sem vendarle po 9 mesecih sobivanja rodila (ali bolje: rojevala) to bitjece.
Telo po porodu ni enako telesu pred zanositvijo. Zapisati je lahko, soočiti se s tem peklensko, sprejeti – trenutno nemogoče. Sekiram se. In pogled v ogledalo mi pokvari dan. Me razžalosti. Še posebej, ker trenutno vso svojo energijo in pozornost in čas namenjam Zarji. Moja rekreacija je trenutno dvakrat na teden pohod za eno uro. Vmes, ko zaspi, nekaj minut vaj za zgornji del telesa in noge. Ker ko Zarja spi, jaz vklopim turbo hitrost in urejam in hitim in norim, da bi naredila VSE, kar hočem (in jaz imam rada v hiši in okoli nje urejeno, čisto, pospravljeno, posesano, zbrisano, oprano, pokošeno, opleto …). Velikokrat oz. največkrat se Zarja prehitro zbudi in dela ostajajo. A nedokončana so le začasno. Ker naslednji spalni interval vklopim ultra turbo. In tako izostane čas zame. Še teh zapiskov se nisem in nisem imela časa lotiti. Pa verjamem, da pride čas zame. Upam le, da se do takrat ne bom valila po hiši. Naj že minejo občutki, da sem zanemarjena, zavaljena in debela.
In čeprav za marsikoga (pre)pozno, pa vem, da sem mama postala pravi čas. To je pač moja časovnica. Morala sem dozoreti, se izbrusiti, da je bilo moje življenje pripravljeno na novo življenje.
Ko sva pred dnevi z Zarjo šli na sprehod, mi je soseda kar naenkrat med pogovorom rekla: »Ti bi si morala tisti nosečniški pas nabaviti. Za trebušček.«
Vsak, ki me pozna, ve, da je moja rak rana mojega telesa moj trebuh. In že itak se sekiram, ker sem v oblinah, potem pa ta porcija. In še kar ni nehala.
»Pa potem bi morala tudi kake vaje delati, da gre stran.«
Še dobro, da je bil vroč dan in sem lahko menjavala vse odtenke rdeče barve sramu in ponižanja na obrazu. Tako me je šokirala, da sploh nisem našla pravih besed. Zato sem res tumasto vprašala: »Pa ta zadeva res pomaga ali gre samo za pripomoček, ki javnost zavede, da imaš raven trebuh?« »Tega ne vem, ker ga nisem nikoli uporabljala. Ni mi bilo treba. Jaz sem bila po obeh porodih takoj nazaj ravna.«
O moj bog. Kmalu sem odšla, med potjo pa so se mi vlile solze.
Res? Tako debela sem, da mi že xy oseba predlaga nekaj za hujšanje? Tako sem zanemarjena? Tako sem debela? Vse to me je zabolelo še toliko bolj, ker sem se pričela končno rekreirati – pohodi in vsak dan jutranja rutina vaj za celo telo. In toliko bolj, ker se je vame naselila misel, ki sem jo nedavno prebrala: Sčasoma boste spoznali, da namen telesa ni videti dobro, pritegniti prijatelje, partnerje, uspehe – da je pravzaprav vaš duh tisti, ki počne vse to. Uau, kakšno razsvetljenje … Pa to je to. Tako je to!
Ampak!!! Življenje mi je dalo test. Povsem preprost test, če sem ponotranjila, kar sem prebrala. Seveda sem na testu pogrnila. In tako bom očitno kmalu deležna še kakšnega …
Tisti dan se mi je vse sesulo. Vse moje predstave, da morda ni tako hudo, so se končale. Nanje je padel zastor, odprla pa se je nova zavesa. No, prah se je dvignil s stare skrinjice. Debelost. Sram.
Med potjo proti hiši, ko sem se bolj vlekla, kot hodila, pa se mi je nasmehnila moja Zarja. Kot da bi začutila mojo rano, mojo bolečino. Težo, s katero sem hodila. In njen nasmeh je zdravilo zoper vse. Nasmehnila sem se ji.
V trenutku sem spoznala, da te lahko napadejo samo tvoje misli, one so naš največji sovražnik. In samo one te lahko pripravijo do tega, da misliš, kar misliš. Da si ranljiv, da te je sram, da verjameš, kar verjameš.
In samo tvoje lastne misli ti lahko dokažejo, da ni tako.