… sem se majčke razveselila, ker je res lepa. Ampak napisa pa nisem začutila. Danes ga! Kako je res!

Lepo je
biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove
z nasmehom in sončnim pogledom. Tako zaupljivo in predano. Moji trenutki
popolnosti.

 
In ČETUDI je lepo biti mama, zaboli kdaj, ko te naenkrat več ni. Ko je za druge le še Zarja. Starši … Pridejo na obisk, že hiti mama k Zarji, jo že ima v naročju, se že pogovarja z njo … Jaz sem v ozadju. Zadnjič, ko je bila v žaru b-b-b-anja z Zarjo in me je vmes pogledala, sem rekla: »Ja, jaz tudi sem prišla zraven.« Saj vem, da je Zarja zdaj najpomembnejša, pa vseeno se ne sme pozabiti na njeno mamo. Kako se počuti, je kaj utrujena, je sploh že kaj jedla … »Ne bodi ljubosumna,« sem slišala enkrat. Joj, joj, to je tako daleč od tega čustva, da se sploh ne da opisati. Gre za skromno pozornost mame svoji hčeri, ki je nedavno rodila. Saj se izrazim, povem. In je bolje naslednjič. 

Ampak še naslednjič pa je znova enako. »Ja, Zarja ni mogla sama prit, sem jo morala pač jaz pripeljati …« Tako velikokrat rečem. Pa … ? Sprejeti. Tega sem se naučila. Sprejeti. Nekaterih stvari se pač ne da spremeniti. In zakaj bi grizla kamen? Glede še enega otroka. Mnogi so me po  spraševali, kakšno bo nadaljevanje. Veliko sem premišljevala. Res veliko. Zelo ljuba oseba mi je rekla, da navija za to in da če se ženska odloči, da bo imela še enega, moški itak sledi. Tudi ginekologinja mi je prijazno namignila, da nisem več najmlajša (no, ja, to leto praznujem na okroglo!) in da bi lahko res imela še eno bitjece ob Zarji.

Ampak ne morem preko svojega srca, ki se prebuja ob Zarji, zori z njo in se uči od nje. Zarja je moja hči. In jaz sem mama Zarji. To je to. Vem, da se lahko »zgodi«. Tudi Zarja se je. In če bo tako, se bo rodila nova zgodba. Zaenkrat pa pišem zgolj zgodbo o Zarji in z njo. Dotlej pa uživam v zarji vsakega dne z Zarjo.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Ko so bili petki rezervirani za noč, ko so najbolj zgodnja jutra med tednom pomenila skok na fitnes za trening ali trim v gozd, ko sem na vprašanje, če lahko pridem čez kako uro, odgovorila enostavno, da ja, in ko je bila zarja zgolj eden od veličastnih in spektakularnih naravnih pojavov, sva s partnerjem preurejala in prenavljala hišo, v katero sva se vselila.

Povsem nova je bila spalnica. Kakšne naj bodo stene v njej? Kako jih okrasiti? Vedela sem le eno – govoriti morajo zgodbo. Najino zgodbo. Strinjal se je (kakopak) s predlogom … Vse stene bodo bele, razen glavna, kjer bo postelja, bo globoko morsko modra. Na steni pa velika slika, ki sem jo našla nekje na spletu in jo želela na tej steni.

Divje morje, razburkano, veter, preteče temno modri valovi, pene, neurje, nevihta, razgibano modrosivo nebo … In sredi vsega tega divjanja – svetilnik. Miren. Mogočen. Čvrst. Sredi tega viharja. In takrat sem pomislila …